Samodejno ostrenje omogoča samodejno poravnavo leče v okvirju in nastavitev ostrine. Načini samodejnega ostrenja na večini kamer so enaki, pa tudi načelo delovanja. Ta funkcija ima različne nastavitve, ki omogočajo fotografu, da prilagodi kamero tako, da posname skoraj vsako fotografijo.
Navodila
Korak 1
Za omogočanje načina samodejnega ostrenja na številnih profesionalnih in polprofesionalnih fotoaparatih je uporabljeno namensko stikalo, ki ga lahko nastavite v dva načina: AF ali M. AF je standardna okrajšava za funkcijo samodejnega ostrenja, M pa način ročnega ostrenja. Če tega stikala v fotoaparatu ni, potem je način izbran z ustreznim elementom menija. Če te funkcije ne najdete, glejte priročnik za fotoaparat, ki je običajno priložen kompletu.
2. korak
Pri nekaterih fotoaparatih ima samodejno ostrenje tudi različne načine. AF-A je odgovoren za popolnoma samodejno prilagajanje ostrine okvirja. Fotoaparat samodejno zazna motiv, na katerega se izostri. Ta funkcija dobro deluje pri večini posnetkov.
3. korak
Način AF-S zajema statične prizore, kot so pokrajine ali portreti. AF-C aktivira način, v katerem se fotoaparat izostri na premikajoči se predmet, dokler ne pritisnete sprožilca. Ta funkcija je zelo primerna za zajemanje hitro premikajočih se motivov v kadru.
4. korak
Nekatere kamere imajo funkcijo nastavitve območja AF, ki jo je mogoče ročno prilagoditi. V večini primerov je osredotočanje na najbližji predmet v redu. Ta možnost v nastavitvah naprave ima belo ikono pravokotnika. Način Dynamic Zone omogoča natančnejše prilagoditve ostrenja za premikajoče se predmete v okvirju, medtem ko lahko način Single Point uporabite za nastavitev ostrenja na določeno območje v kadru. Ta funkcija je uporabna, če natančno veste, kaj mora biti v fokusu - na primer oči osebe pri fotografiranju.
